četrtek, 28. november 2013

Ko se dobijo štiri sestre

Lepo je deliti trenutke, koristno in plemenito je deliti znanje, zabavno se je družiti. Še posebej z nekom, s katerimi deliš že celo življenje. Srečna sem, da se naše poti še vedno pogostokrat križajo, pa čeprav smo šle vsaka svojo pot. Hvaležna sem, da lahko ustvarjalne trenutke preživimo skupaj. Ti nas še močneje povezujejo. Hvaležna sem za naše drage možičke, ki med tem časom kratkočasijo naše najmlajše člane družine. Spet je bilo zabavno, koristno, poučno in ustvarjalno. Tale srečanja so nam zlezla pod kožo. V roku enega meseca smo se dobile kar dvakrat. Najprej pri meni, kjer smo preizkušale mojega trenutnega velikega prijatelja, ki mi ga je dragi poklonil za rojstni dan.















Ljubim ustvarjalni nered med izdelovanjem.




Končni izdelki.

Potem pa še pri moji sestri, kjer smo se preizkusile v reciklaži oblačil. Bila sem čisto navdušena, kaj vse se da narediti iz starih oblačil. Nimam ravno potrpljenja za šiviljske podvige, sem pa toliko bolj z užitkom opazovala sestre pri nastajanju novih kreacij. Seveda sem ob vsem tem pozabila fotografirati končne ali skoraj končane izdelke. Sama sem s sestrino idejo rešila svoj jesenski plašček pred črnimi madeži.

Priprave.



Mali pomočnik.



Sestre v akciji.



Moja skromna stvaritev - kako prekriti madeže, ki nočejo stran.


In še - pred kratkim sem se pocrkljala z enim ustvarjalnim sladkorčkom (za vse praznike za nazaj in naprej - no ja, s tem se tolažim in opravičujem svojo nemoč upreti se nakupu ustvarjalnih pripomočkov :)). Tako je pri meni že nekaj časa moj ustvarjalni kotiček praznična delavnica in v prihodnje vam pokažem kaj več.


Res sem se mogla pocrkljati :)


Prijeten jesenski, no bolj zimski vikend želim vsem,

Martina

četrtek, 31. oktober 2013

Praznične čarovnije

November je mesec, ki se približuje zimi. Sonce v tem mesecu upada, zahaja, dan se močno krajša. Tako sonce je navdalo naše prednike z žalostjo, strahom; prinašalo naj bi rušenje, uničevanje, življensko nevarnost. 31. oktober je bil  začetek keltskega novega leta, začetek mraza, pomankanja in teme. Imenoval se je Samhain (sam - fuin pomeni konec poletja) in je tesno povezan z našim 1. novembrom. To je bil čas, ko so se na zemljo vračali demoni in podzemni bogovi. Vsega tega se je bilo treba obvarovati. Začele so se priprave na vstop v zimo, najtrše obdobje starih poljedelskih ljudstev in narodov. V tem času so vladali v indoevropskem svetu od pradavnine naprej strahovi, duhovi in smrt. Kasneje je pri Angležih ob sprejetju krščanstva postal ta dan znameniti anglosaksonski Hallowe'en (skrajšano iz All Hallow Even, 'večer vseh svetih'). Na ta dan so pri Keltih praznovale tudi vile, ki so nad praznikom tudi ves čas držale roko. Za žive je bil ta čas zelo nevaren, ker so vile ali škratje ugrabljali ljudi, pa tudi čarovnice so letale naokrog in jih je bilo treba pomiriti. Da bi ohranili Sonce pri življenju so kurili kresove. 

V angleško govorečih deželah še danes na predvečer Hallowe'ena hodijo ljudje naokrog "strašit" preoblečeni v duhove; veliko bučo izdolbejo in vanjo zarežejo oči, nos, usta, potem pa si jo posadijo na glavo in se ovijejo v belo rjuho. V ZDA postavljajo takšne buče pred vrata, v njih pa gori sveča, zaradi strašljivega učinka. 

In kako je bilo v krščanskem svetu? Cerkev se je odločila, za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh svetnikov in mučencev skupaj, tako da ne bi ostal nihče brez čaščenja. Datum 1. november ni bil izbran naključno, to je pogansko obdobje demonov in mrtvecev, ki jih lahko ukrotijo le vsi svetniki skupaj. Od 14. stoletja naprej so se na ta dan ljudje oblekli v črnino in odšli na pokopališče. Stara vera, razširjena po vsej Evropi je bila, da so se 1. novembra ob večernem zvonjenju začele vračati duše. Zelo značilna je bila pogostitev vernih duš, ki je bila v navadi skoraj povsod po Slovenskem. Pripravili so jim pijačo, da so jo prišle popit in hrano. V prejšnjih časih ljudi ni motilo, ko so našli zjutraj jed in pijačo nedotaknjeno. Živo so verjeli, da so bili mrtvi v gosteh, ne da bi se dotaknili teh darov. Splošna slovenska navada je bila tudi, da so o vseh svetih gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki, ki so nosili po različnih krajih, različna imena. Najpogosteje jim pravijo prešice pa vahtiči, na Koroškem hlebci, mižnjeki, na Štajerskem krapci, v ljubljanski okolici dušice, v Beneški Sloveniji pa hljebčič, panjote.

S Svitom sva kozarčka spremenila v svečnik. Svečke nas bodo še dolgo spominjale na naše bližnje, ki so že odšli.

Danes na praznik Vseh svetih (dan mrtvih) ne mislimo toliko na tiste, ki jih je cerkev razglasila za svetnike, ampak na vse naše bližnje, ki jih ni več med nami, oziroma so med nami na drugačen način. Odnos do mrtvih je na slovenskem izredno živ, tradicionalen in najbrž nima primerjave nikjer na svetu. Vendar pa opažam, da je zadnje čase, v večjih slovenski mestih (ne na podeželju) vse popačeno, vse pomešano. Zdi se mi, kot da ljudje sploh več ne vedo zakaj praznujejo kar praznujejo, kaj je namen teh praznikov. Sama imam vse bližnje - umrle sorodnike in prijatelje, pokopane na ljubljanskih Žalah. Že nekaj let se zavestno izogibam obiska grobov ravno na 1. november, saj je prizor, ki ga vidiš prej podoben kakšnemu zabaviščnemu parku s sladko peno in kokicami, kot pa čačščenju in posvetitvi umrlih. Nočem biti do nikogar krivična, saj se zavedam, da je tam tudi veliko ljudi, ki so se prišli poklonit svojim umrlim bližnjim, jim prižgati svečko. Zavedam se tudi, da vsak praznuje po svoje in prav je tako. Vse to so le moja razmišljanja. Sama rajši na praznični dan doma prižgem svečo in se v mislih spomnim na umrle, za obiske grobov je pa med letom veliko priložnosti. S potrošniško usmerjenimi večernimi zabavami čarovnic, duhov ni prav nič drugače. Zdi se mi, da z vsem tem neka tradicija, neki običaji naših prednikov zgubljajo pomen. Čudovit način za ohranjanje starih običajev je predstavila Keltika v eni od prejšnjih objav. Saj pravzaprav ni važno kako in kaj praznuješ, samo da veš kaj praznuješ. Kajti namen praznikov je ravno to, da dodaš košček sebe. Ne, da slepo slediš množici in se ti tudi sanja ne, zakaj.

In zakaj se ne bi šla čarovnij po svoje? :) Zaklade iz izdolbenih buč sem začarala v darilca, da se bo drugo leto čarovnija rasti nadaljevala naprej. Iz bučnega mesa pa sem zvarila dobro juhico, ki ima prav čarodejni učinek - tako zelo te pocrklja.

 

Za odganjanje zlih duhov, mraza in teme sem letos kot "prava čarovnica" :) raje pobrskala za prav posebnimi knjigami. Knjigami, ki so začrtale slovensko pisanje, slovenski knjižni jezik. Abecednik in Katekizem Primoža Trubarja, pa prevod Biblije Jurija Dalmatina ter Zimske urice, prvega pravopisa Adama Bohoriča. Kaj niso vsa ta dela tudi čarovnija, ki prinaša dobro?

Ko sem se, malo za hec, trudila brati Trubarjev Katekizem :), sem se spomnila na kaligrafijo in na to, kako sproščujoča je.

Naj prazniki ne odidejo mimo vas, saj so tukaj z nekim namenom. Naj vas napolnijo, vas obogatijo. Naj njihova čarovnija še dolgo odzvanja v vašem srcu. 

Praznični pozdrav do naslednjič,

Martina

Vir informacij:
Ovsec, D.J. (1992). Velika knjiga o praznikih. Lj.: Domus.
Več avtorjev. (2004). Slovenski etnološki leksikon. Lj.: Mladinska knjiga.
Ilich, S. (2007). Po praznikih diši. Lj.: DZS.






nedelja, 20. oktober 2013

Sladkorčki

Res ne vem, kam beži ta čas. Zdi se mi, da ga imam vedno premalo, nikoli dovolj. Dan se prevesi v večer kot bi mignil, jaz pa po navadi nimam opravljenih še polovico stvari, ki bi jih morala opraviti. Smešno, ves dan sem v pogonu, kar naprej nekaj počnem, a ko se zvečer ozrem nazaj in v mislih preletim vse dosežke preteklega dne, se mi zdi, kot da nisem ničesar naredila. No vsaj tistega, kar naj bi bilo zares pomembno. 

Odločila sem se, da temu naredim konec. Vse to me je začelo zelo ovirati pri mojem delu tako v službi, kot doma. Zaradi nenehnega hitenja, kopice nedokončanih nalog ter sprejemanja novih odgovornosti, sem začela postajati pozabljiva, površna, moje nekaj minutne zamude so se spremenile v nekaj urne (hvala vsem za potrpežljivost in obilo razumevanja :)), začela sem iskati izgovore zaradi nedokončanih nalog, pozabila sem nase, na svoje hobije, ki me sprostijo in napolnijo z energijo, na čas, ki je rezerviran samo zame... na moje sladkorčke za razvajanje telesa in duha. Še pravočasno sem si rekla Stop! in temu je namenjena tudi moja današnja objava. 

Podrobno sem preučila knjigo Alana Lakeina Kako obvladati čas in priznam, da je super. Ugotovila sem, kaj je moja glavna težava, spoznala sem, kako si prihraniti dragoceni čas, kako ga najbolje izkoristiti. Spoznala sem, kako pomembno si je postavljati prioritete (prednostne naloge), opustiti mnoge nepomebne navade, opravila in mučna nekoristna razmišljanja. Spoznala sem, kako ujeti svoje sanje in jih obdržati. Seveda je to dolgotrajen proces, ki še zdaleč ni zaključen, vendar pa sem začela in že to mi veliko pomeni. Obljubila sem si, da ne bom več pozabila na svoje sladkorčke, jih zanemarjala zaradi drugih nepomebnih stvari.


Imam veliko sladkorčkov, ki me osrečujejo. Od tistih najbolj enostavnih, kot so branje, plesanje, poslušanje glasbe, sprehajanje v naravi, do ustvarjanja, šivanja, nabiranja zelišč, vrtnarjenja, meditiranja, druženja, pisanje bloga... 

Rada negujem svoje sladkorčke, zelo rada pa tudi kakšnega dobim In v zadnjih dveh mesecih, jih je bilo ne glede na vse, kar veliko. Danes jih bom objavila le nekaj.

Prvi prekrasni sladkorček sem dobila od Tine B. Hvala Tina, resnično sem se ga razveselila. Kot majhen otrok sem zlagala, prelagala, opazovala vse sladkosti paketka, ki si mi ga poslala.


Nastalo je že kar nekaj izdelkov iz tvojega materiala, a danes samo tale šiviljski dnevnik idej (za skice, vzorčke, naročila...).



Drugi čudoviti sladkorček mi je poslala Janja. Štampiljka z urami je bila kot nalašč za prvo pomoč mojih trenutnih težav. Hvala, Janja.


Naredila sem si majhno beležko za v torbico, kamor bom zapisovala svoje dnevne prednostne naloge. Tako na njih ne bom pozabila. Dodala sem še Vladkin napis, ki zaokroži celotno sporočilo, hkrati pa je to tudi moje trenutno vodilo.



Tretji sladkorček pa sem dobila od svoje najmlajše sestre Mance. Kot spodbudo za korak naprej pri nečem, kar želim danes predstaviti. Hvala, Manca.












Prav posebna beležnica, ki bo služila tudi kot vabilo vsem vam. Že nekaj let  v službi in doma organiziram knjižni klepet. Rada imam knjige in klepetanje, ob tem se spoznavam, razvijam, rastem.
Z Manco obožujeva pisateljico Jane Austen, njena dela in vse kar je povezano s tistim časom. Velikokrat skupaj raziskujeva, klepetava o kakšni knjigi, modrujeva o tem in onem... Odločili sva se, da vse to strneva na enem mestu in k sodelovanju povabiva še vas. Da pokukate, preberete, komentirate, sodelujete, ustvarite. Na spletni strani, ki jo je tako čudovito oblikovala Manca, boste našle Klub Jane Austen, ki se bo počasi razvijal naprej. Upava, da tudi z vašo pomočjo, sodelovanjem.Povezavo najdete tudi na desni strani pod rubriko Za razvajanje duše, telesa in duha.




No, to je že moj četrti sladkorček. Dobrodošle!!!

Naj bo teden, ki je pred vami polen trenutkov, ko si boste lahko privoščile svoj sladkorček. Naj bo nekaj takšnih, ki vam jih bodo drugi podarili in nekaj takšnih, ki jih boste drugim podarile/i ve/i.

Lepo je biti spet z vami!

Sladek pozdravček do naslednjič,

Martina

nedelja, 18. avgust 2013

Šivilja in škarjice

Tokrat sta me Tina in Vladka, skupaj s Klaro prav navdihnili s svojo zložljivo voščilnico. Za prijavo na izziv sem bila malce prepozna, ampak najbolj važna je inspiracija. Hvala punce. 

Ker bo imela osebica, ki ji je zelo pri srcu šivanje kmalu rojstni dan (ne smem napisati kdo, če bo slučajno brala blog predno ji bom podarila darilo :)), sem se odločila, da ji majhne šiviljske pripomočke podarim v takšni "embalaži". 

Štampiljko sem odtisnila na košček belega blaga.





V prvem žepku je tagec, na katerem bo napisano voščilo.



 
Bucike, šivanke in sponke sem pripela na kos blaga, ki služi tudi kot del podlage voščilnice.

Zadnej čase velikokrat s knjižne police vzamem kakšno slikanico, pravljico... Verjetno zato, ker se novo šolsko leto bliža s svetlobno hitrostjo :). Med izdelavo zgornje voščilnice sem vzela knjigo, v kateri nastopajo šivilja, pa škarijce, pa blago in niti... So mi bile krasne ilustracije Jelke Reichman še en navdih. Zdaj jo moram pa ob čajčku ponovno prebrati in prav gotovo bom dobila idejo še za drugi del darila. Hecno, ampak pravljice mi vedno pomagajo pri izbiri darila za določeno osebo.



 Naj vam v prihajajočem tednu pravljične škarjice urežejo čim več prijetnih delov življenja in naj  vam niti šivajo čim lepše vzorce vsega kar boste počeli.

Šiviljski pozdravček do naslednjič,

Martina

četrtek, 15. avgust 2013

Vsaka rožica ima svoj duh

Bilo je čarobno živeti v starih, dobrih časih, časih čudežev in čarovnic. Ves svet je bil začaran: ko so otroci zrli v čudeže sveta, so bili čisto očarani. In če so kdaj zboleli so šli k čarovnici, da jim je dala  zdravilnih zelišč. In so čudežno ozdraveli. Danes živimo v "odčaranem svetu", v času znanosti in tehnike, ki je hiter, nima pa nobenega čara. Zato smo kar naprej razočarani. Od razočaranosti smo kar bolni, potem pa žremo tablete, na tone tablet, da si ozdravimo onesnaženo telo in bolno dušo. Nihče se več ne spomni skrivnostnih moči, ki so jih v sebi skrivala zdravilna zelišča. Le tu pa tam kakšna babica, a ji nihče več ne verjame. Po nekakšnem čudežu je preživelo tudi nekaj čarovnic, vendar nihče več ne verjame vanje. Razen otrok. Otroci še vedno verjamemjo v čarovnice in so očarani nad čarovnijami sveta. Eno izmed teh čarovnic je našla pisateljica Polonca Kovač. Ker ima otroško dušo, še zmeraj verjame v čarovnice. In zato jih tudi vidi. In je očarana nad njihovimi čarovnijami. Mala čarovnica je pisateljici zaupala skrivnosti zdravilnih zelišč in ta jih je zapisala v čarovni knjigi Zelišča male čarovnice. S čarovnijami risb in barv pa je ilustratorka Ančka Gošnik Godec prečarala pisateljičine besede v žive podobe. 

To so zapisane misli  Borisa A. Novaka k zgoraj omenjeni knjigi. Knjiga je res čudovita in vsekakor ni samo za otroke. Jaz jo z užitkom prelistavam, berem in vsakič znova se kaj novega naučim. Morda danes res živimo v "odčaranem svetu", vendar pa sem prepričana, da je vedno več ljudi, ki so očarani in ne razočarani, ki ohranjajo in na novo spoznavjo skrivnostne moči zdravilnih zelišč, vedno več ljudi, ki še verjamejo v čarovnije, v čudeže sveta.



In zakaj sem danes v roke vzela ravno to knjigo? 15. avgusta se praznuje veliki šmaren. Na ta dan je znan tudi blagoslov zelišč, ki sega že v 10. stoletje. Ljudje so prinašali v cerkev šopke vrtnih in poljskih rož ter zdravilnih zelišč (arnike, baldrijana, kamilic, poprove mete, rožmarina, timijana, sleza in drugih zelišč). Kasneje so jih shranjevali doma, da bi jih obvarovala pred točo, ognjem in strelo, jih zatikali v njive, hleve, mešali med živinsko krmo in žito za seme, polagali pa so jih tudi zakoncem in otrokom v posteljo.  Blagoslov zelišč je bil pri nas znan le v Prekmurju, Brdih in Beneški Sloveniji.

Tudi sicer velja, da imajo zelišča, nabrana tja do "male maše" (8. septembra), ponekod pa še posebej na jernejevo (24. avgusta) največjo zdravilno moč. Posušena se uporabljajo za pripravo domačih čajev, namakajo jih tudi v žganje, za razkuževanje in v olje, za mazila pri opeklinah in ranah.

Sama že nekaj let nabiram zdravilna zelišča in zapisujem nove informacije, izkušnje, spoznanja o njih v "zdravilno bukvo". Je pa kdaj potrebno kaj na hitro pogledati, zato sem se odločila in izdelala zeliščno škatlico s tagci. Na vsakem bo posebej na kratko opisano zelišče, njegova uporaba, učinkovanje, posebnosti, zanimivosti...



Škatlica s tagci je reciklaža, pri njej so mi pomagale akrilne barve, lak za razpokanje, servetki, suhe barvice, črn flomaster, bel keramični svinčnik, blazinice za senčenje in nekaj drugih dodatkov. Zeliščna škatlica se bo postopoma polnila z novimi in novimi skrivnostmi o zeliščih.

Privoščite si dolg sprehod s košarico v rokah in naberite zelišča, povohajte jih, odkrijte njihovo zdravilnost. ne pozabite - vsaka rožica ima svoj duh in ravno zdaj imajo največjo zdravilno moč :) . Prepustite se čarovnijam, delajte jih.

Zeliščno čarobni pozdravček do naslednjič,

Martina

Modrosti sem našla v:

Ovsec, D.J. (1992). Velika knjiga o praznikih. Lj.: Domus.
Ilich, S. (2007). Po praznikih diši. Lj.: DZS.
Kovač, P. (2012). Zelišča male čarovnice. Lj.: MK.


torek, 06. avgust 2013

Skodelica čaja

Morda bo kdo pomislil, da zgornji naslov v teh vročih dneh ni ravno primeren, a v resnici se pri meni zadnje čase vse vrti okrog čaja. Pravzaprav čajev, takšnih in drugačnih. Sama obožujem vse vrste čajev. Pitje čaja je zame ritual, način življenja in skrb za zdravje.

Za mano je velik projekt izdelave velikih shranjevalnih škatel za čaje. Nastale so po naročilu mojega prijatelja, ki ima čudovito spletno trgovino  SKODELICA ČAJA. Pokukajte na njegovo stran, ima res veliko izbiro kvalitetnih čajev.



Izdelava teh škatel je bila res velik zalogaj, saj jih je bilo potrebno narediti skoraj osemdeset. Vsako škatlo je bilo potrebno izrezati, sestaviti, oblepiti s folijo in na koncu okrasiti. 

Le del skladovnic škatel.

Kadar mi škatle niso vzele vsega prostega časa, sem na sprehodih nabrala  nekaj zdravilnih rastlinic, ki jih narava tako radodarno ponuja. Nekaj sem jih dobila tudi v dar in vse skupaj skrbno posušila. 




Za oddih so nastale male škatlice za zeliščne čajčke, ki jih bom podarila bližnjim kot pozornost ob morebitni bolezni ali prehladu za hitro okrevanje, ali kot darilce za določeno priložnost.

Škatlice s prozornimi okenci, zraven pa tagci za opis in uporabo čaja.



Čajne škatlice prijavljam tudi na tokratni izziv Craftalnice - Trakci in pentlje.

Čeprav je zunaj vroče si privoščite osvežilni čaj - lahko ledeni, ki ga z lahkoto pripravite doma, lahko pa tudi topel vsestransko zdravilen zeleni čaj, ki nas, dokazano, ohladi.

Nazdravite s čajčkom, sami ali v družbi.

Poletni pozdrav do naslednjič,

Martina

nedelja, 07. julij 2013

Malo tega in malo onega

Lahko rečem, da so končno prišle. Počitnice namreč. No, marsikdo se ne bi strinjal z mano in bi me popravil, da imajo učenci počitnice, učitelji pa dopust, vendar pa je meni beseda "počitnice" ljubša. Beseda sama govori o času počitka, sprostitve, skupnih trenutkov, času, ko se nemoteno poglobiš vase in se napolniš z novo energijo. Čeprav v mislih že potujem k radostim in čarom morja, pa bo današnja objava še bolj pomladna.

Sem mestni otrok, vendar me je, odkar pomnim, narava neizmerno privlačila. Uživam v nabiranju zdravilnih rastlin, divje hrane. Letos je bila vsaka nabrana rastlina zaradi dolge zime meni še toliko bolj dragocena. Žal sem bolj malo fotografirala, so pa spomini nepozabni, saj sem lahko svoje vrednote, življenska načela in dokaj skromno znanje :) o takšnih in drugačnih rastlinicah, posredovala zvestemu in vedoželjnemu pomočniku :).



Del trobentic posušim za čajno mešanico, druge pa premažem z limoninim sokom in posujem s sladkorjem. Posušim jih na zraku in uporabim za dekoracijo sladic. So zelo okusne, pa še zelo dolgo zdržijo v steklenem kozarčku.



 

Letos smo nabrali zelo veliko bezga. Nekaj sem ga posušila za čaj, nekaj pa sem ga uporabila za bezgov sirup. Ste vedeli, da je odličen tudi kot aperitiv, če ga zmešaš z dobro penino?
Iz šipkovih cvetov pripravljam res dober liker. V originalnem receptu so uporabljene ekološke vrtnice, ampak s šipkom je vse skupaj bolj "divje".  Je pa res, da je aroma pri vrtnicah izrazitejša. Tudi količina je veliko manjša, saj šipkovih cvetov ne naberem veliko, jih pustim naravi. Trenutno se cvetni listi še pridno namakajo, končni produkt pa prav gotovo delim z vami. 
Police za ozimnico se počasi polnijo z različnimi marmeladami. Zadnja, ki sem jo shranila v kozarčke, je bila jagodna. Rdečim lepotičkam družbo dela še nezrelo jabolko, ki ima veliko pektina, naravnega zgoščevalca. Sama ne uporabljam nobenih želirnih sredstev. Je že res, da takšna marmelada ni tako gosta, ampak meni je takšna všeč, pa še veliko bolj zdrava je.

Malo za hec sem letošnjo ozimnico poimenovala "cukrčki". Verjetno zato, ker so pri celotni pripravi sodelovale otroške ročice.


Če sem vam na kratko opisala malo tega, vam bom pa še malo onega. Veliko nastaja tudi v mojem ustvarjalnem kotičku. Tudi naš mali že pridno odkriva in raziskuje likovne materiale. Tako vsak od naju prispeva en košček, da nastane celota. On poskrbi za podlago izdelka, jaz pa za podrobnosti. In tako je nastalo...

... vabilo za skupno preživljanje uric v živalskem vrtu namenjeno bratrancema...

...in zdravilen pozdravček.

 
Za konec pa še nekaj otroškega - voščilnici za rojstni dan in čestitka ob rojstvu.






Toliko o pomladi. Čas je za kaj poletnega. Mali ustvarjalec že pridno pripravlja osnovo za ribo velikanko.



Uživajte v teh čudovitih poletnih dneh. Naj vas spremlja misel Marka Twaina: "Daj vsakemu dnevu priložnost, da bo najlepši v tvojem življenju."

Počitniško poletni pozdravček,

Martina



četrtek, 27. junij 2013

Bukvice za otroke in otroke po srcu


Z veseljem prebiram Andersenove pravljice. V njih so tako močna sporočila, vsebine, ki so aktualne še danes. Velikokrat so tudi navdih za moje ustvarjanje.


V mesecu aprilu, so bile v ospredju knjige (svetovni dan mladinske književnosti, teden knjige...) sem z veseljem prebrala zapis o življenju Hansa C. Andersena v knjigi Šopek Andersenovih pravljic iz leta 1944. Zapisal ga je prevajalec te knjige - Miklavž Kuret. Zapis se mi je zdel tako simpatičen in hudomušen, da ga z veseljem delim z vami.

Pred mnogimi, mnogimi leti*, je živel v mestecu Odense v daljni severni deželi Danski ubog čevljar z dokaj starejšo, krepko, delavno ženo. Imela sta edinega sinčka, ime mu je bilo Janez Kristijan. To vam je bil čuden fantiček, prav za prav nič dosti manj čuden kakor njegov oče sam. Oče čevljar namreč ni dosti čevljaril, pač pa je neznansko mnogo bral, se potikal po sprehodih in sanjaril. Mali Janez Kristijan je capljal z njim in poslušal pravljice in sanjarije svojega očeta. Kadar pa je bil fantiček sam doma, se ni igral s svojimi vrstniki. Že zgodaj je kazal, da je posebnež. Na malem dvorišču, ki je spadalo k hiši, kjer je stanoval, je rasel kosmuljev grm. Pred njim je posedal in ga opazoval in se ga ni naveličal od prvih popkov in mladic v malem travnu do padanja uvelih listov jeseni. Užival je ob zelenju, ki ga je prežarjalo sonce. Kdo ve, kakšno razkošje je videl fantiček v grmiču, ki se sicer živ krst ni menil zanj? Dostikrat je tudi sedel zaprtih oči in so ljudje mislili, da spi; v resnici je pa le gledal sam vase, v svoje misli in sanje. 

Kar nekaj časa nazaj sem v oddaji Polnočni klub naletela na čudovito idejo neke gospe (žal se imena ne spomnim), ki svojemu otroku za vsak rojstni dan napiše in podari pravljico. Ideja se mi je zdela tako super, da sem jo takoj vzela za svojo. Naš malček je dobil za svoj prvi rojstni dan slikanico svojih najljubših prijateljčkov.

Na vratih v sobi, kjer je bival s svojimi starši, je bila naslikana pokrajina; včasih je dolgo, dolgo strmel vanjo in zdelo se mu je, da je pokrajina oživela in je sam prestavljen vanjo pa se po njej sprehaja... Poseben raj pa mu je zelenel na strehi domače hiše; bila je ondi lina in pred njo je bil postavil njegov oče na streho zaboj z zemljo. V tem skromnem kotičku je gojila mati kuhinjske zeli. Neštetokrat je zlezel mali Janez Kristijan k zaboju, slonel ob njem, opazoval rast zelenja in sanjaril. Če pa ni sanjaril, je najrajši šival oblekce za lutke svojega lutkovnega gledališča...


 Dosti pozno je prišel fant v šolo. Obiskoval jo je do birme. Kaj prida se v šoli ni naučil. Zato pa se je vedno očitneje kazala njegova nadarjenost. Strastno je ljubil gledališče in nad vse rad je prepeval. Za svoj mali lutkovni oder je sam pisal igre, jih sam igral in pel... Ljudje v domačem mestu so postali pozorni na svojevrstnega dečka. Imenitnejše družine so ga začele vabiti k sebi, da jim je prednašal svoje pesmi. A čim večje je bilo priznanje, ki ga je užival v višjih krogih, tem manj so ga trpeli v domačem okolju. Med vrstniki mu sploh ni bilo obstanka, zatekal se je le še k stari materi, ki ga je edina resnično razumela. 


 
Po birmi bi se bil moral po tedanji šegi odločiti za poklic. Stara mati ga je hotela spraviti za pisarja na županstvo, mati je želela, da bi postal krojač, njega pa je veselila samo ena reč: gledališče. Hotel je iti v glavno mesto in ondi postati igralec. Posrečilo se mu je, da si je nabral pri naklonjenih mu premožnih družinah nekaj denarja in z njim je odrinil v svet za srečo - kakor toliko in toliko drugih podobnih pustolovcev iz pravljic... Vpraševali so ga, kaj bi rad postal. "Slaven bi rad postal!", je odgovarjal preprosto in žarečih oči. Mati ga je odpeljala k vražarici, naj mu prerokuje bodočnost. Ženska je dejala, da bo zaradi njega v mestu nekoč še velika slovesnost. Mati je bila potolažena. Mislim pa, da se mladi Janez Kristijan za vražarico ni dosti zmenil. Imel je svoj sen in je veroval vanj, naj bi bila starka povedala tako ali drugače.
Tako je prišel v glavno mesto. Hotel se je uveljaviti predvsem s svojim glasom. Naletel je na dobrotnega umetnika, ki je bil pripravljen, da ga izšola za pevca. Toda ob menjavi glasu je bil mladi Janez Kristijan ob glas. Pevska bodočnost je šla po vodi. Ni se dal ugnati. Poskusil je kot gledališki plesalec. A njegove dolge noge so bile vse prej kot pripravne za ta poklic. Nazadnje je prijadral v gledališki zbor. Medtem je tudi pridno pisal. 



Predložil je gledališkemu vodstvu nekaj svojih iger. Niso bile godne za uprizoritev, toda v gledališkem vodstvu je sedel odličen mož, ki je zaslutil mladeničev talent. Izposloval mu je kraljevo podporo - kralj je bil kakor v pravljicah vnet za vse lepo in dobro in tudi radodaren - , da bi se Janez Kristijan lahko izobrazil. Poslali so ga na neko srednjo šolo, kjer je moral zaradi svoje starosti in zaradi drugih nevšečnosti mnogo, premnogo molče pretrpeti. Naposled je zvedel za njegovo trpljenje njegov dobrotnik iz gledališča. Nemudoma ga je vzel k sebi in mu preskrbel zaseben pouk. Tako je prestal mladi Janez Kristijan završno izkušnjo in srečno zadihal.
Rad se je zatekal k otrokom. Izrezoval jim je možice iz papirja in jim pripovedoval pravljice. Izdal je štiri pravljice. Toda dolgočasni ljudje so se zmrdovali nad temi pravljicami. Celo njegovi dobri prijatelji so mu svetovali, naj pravljic nikar več ne piše, ker da za to nima daru. Plahi pesnik se je res dal pregovoriti, ali, glej ga spaka, pravljice so mu kar same silile na papir! Temu se ni mogel upirati. Naslednjega leta je izdal kljub vsemu drugi snopič svojih pravljic, tretje leto tretjega. Zanimanje je raslo. Poslej je izšel za vsak božič redno nov snopič pravljic in kmalu ga ni bilo božičnega drevesca v njegovi domovini, ki bi pod njim ne ležal zvezek "Andersenovih pravljic". Našle so na Danskem odprta srca in odprta vrata, vse jih je bralo. Prodrle so pa tudi v široki svet, prevajali so jih v vse jezike. Na številnih potovanjih v tujino so ga povsod kraljevsko sprejemali. Na prireditvah je moral brati svoje pravljice, navdušenje in odobravanje mu je kipelo od vsepovsod naproti. Temu valu priznanja, ki je prihajal iz vsega omikanega sveta, se tudi ozkosrčneži v njegovi mali domovini niso mogli več upirati. Odtajala so se poslednja trda srca, kralj pa je dovolil slavnemu Janezu Kristijanu častno plačo, mu naklonil slavnosten sprejem, ga pogostil, kraljica pa mu je dala dragocen prstan v spomin. 



Ali hočete še lepšo pravljico? Najvišji krogi v deželi so ga vabili k sebi. Samotni pesnik je prebil naposled sleherno leto po številnih dvorcih bogatih plemiških družin, ki so mu bili stalno gostoljubno odprti. Tudi njegovo rodno mesto je sklenilo, da mu priredi posebno počastitev: izvolili so ga za častnega meščana, mu naredili veliko slavnost s pojedino, plesom in umetelnim ognjem. Prav gotovo se je tedaj stari Janez Kristijan spominjal svojega slovesa pred davnimi leti in čudovite napovedi sive vražarice... Zaničevana račka je postala prelep labud - kakor boste brali v pravljici o Grdi rački. Njegovo daljno bedno slovo in sedanja počaastitev - koliko je bilo trpljenja vmes. Pa koliko je bilo trpljenja tudi poslej kljub sijaju in slavi, ki sta ga obdajala. Bridko je čutil samoto, ki ga je spremljala vse dni do groba. Brez lastnega ognjišča, dasi pri prijateljih v skrbni negi, je tudi sam umrl (4. velikega srpana 1875).
Umrl je človek Andersen ni pa umrl pesnik Andersen. Sto let in čez je v svojih pravljicah še vedno tako mlad kakor je bil za življenja. Živi in bo živel, dokler bo še kaj otrok, ki se jim hoče pravljic in kaj odraslih, ki hrepene po Lepoti, Resnici in Dobroti. Zakaj to je oznanjal "ubogi, dobri, samotni stari pesnik".
*(rodil se je - točno povedano - 2. malega travna 1805, dobra štiri leta za našim Prešernom in Antonom M. Slomškom)

Prijetno je spet pisati in deliti z vami misli, besede ter vse kar je nastalo v mojem kotičku ustvarjalne sprostitve. 

Keltika, hvala, da si potrkala na moja blogovska vrata :).

Knjižni pozdravček do prihodnjič,

Martina