četrtek, 27. junij 2013

Bukvice za otroke in otroke po srcu


Z veseljem prebiram Andersenove pravljice. V njih so tako močna sporočila, vsebine, ki so aktualne še danes. Velikokrat so tudi navdih za moje ustvarjanje.


V mesecu aprilu, so bile v ospredju knjige (svetovni dan mladinske književnosti, teden knjige...) sem z veseljem prebrala zapis o življenju Hansa C. Andersena v knjigi Šopek Andersenovih pravljic iz leta 1944. Zapisal ga je prevajalec te knjige - Miklavž Kuret. Zapis se mi je zdel tako simpatičen in hudomušen, da ga z veseljem delim z vami.

Pred mnogimi, mnogimi leti*, je živel v mestecu Odense v daljni severni deželi Danski ubog čevljar z dokaj starejšo, krepko, delavno ženo. Imela sta edinega sinčka, ime mu je bilo Janez Kristijan. To vam je bil čuden fantiček, prav za prav nič dosti manj čuden kakor njegov oče sam. Oče čevljar namreč ni dosti čevljaril, pač pa je neznansko mnogo bral, se potikal po sprehodih in sanjaril. Mali Janez Kristijan je capljal z njim in poslušal pravljice in sanjarije svojega očeta. Kadar pa je bil fantiček sam doma, se ni igral s svojimi vrstniki. Že zgodaj je kazal, da je posebnež. Na malem dvorišču, ki je spadalo k hiši, kjer je stanoval, je rasel kosmuljev grm. Pred njim je posedal in ga opazoval in se ga ni naveličal od prvih popkov in mladic v malem travnu do padanja uvelih listov jeseni. Užival je ob zelenju, ki ga je prežarjalo sonce. Kdo ve, kakšno razkošje je videl fantiček v grmiču, ki se sicer živ krst ni menil zanj? Dostikrat je tudi sedel zaprtih oči in so ljudje mislili, da spi; v resnici je pa le gledal sam vase, v svoje misli in sanje. 

Kar nekaj časa nazaj sem v oddaji Polnočni klub naletela na čudovito idejo neke gospe (žal se imena ne spomnim), ki svojemu otroku za vsak rojstni dan napiše in podari pravljico. Ideja se mi je zdela tako super, da sem jo takoj vzela za svojo. Naš malček je dobil za svoj prvi rojstni dan slikanico svojih najljubših prijateljčkov.

Na vratih v sobi, kjer je bival s svojimi starši, je bila naslikana pokrajina; včasih je dolgo, dolgo strmel vanjo in zdelo se mu je, da je pokrajina oživela in je sam prestavljen vanjo pa se po njej sprehaja... Poseben raj pa mu je zelenel na strehi domače hiše; bila je ondi lina in pred njo je bil postavil njegov oče na streho zaboj z zemljo. V tem skromnem kotičku je gojila mati kuhinjske zeli. Neštetokrat je zlezel mali Janez Kristijan k zaboju, slonel ob njem, opazoval rast zelenja in sanjaril. Če pa ni sanjaril, je najrajši šival oblekce za lutke svojega lutkovnega gledališča...


 Dosti pozno je prišel fant v šolo. Obiskoval jo je do birme. Kaj prida se v šoli ni naučil. Zato pa se je vedno očitneje kazala njegova nadarjenost. Strastno je ljubil gledališče in nad vse rad je prepeval. Za svoj mali lutkovni oder je sam pisal igre, jih sam igral in pel... Ljudje v domačem mestu so postali pozorni na svojevrstnega dečka. Imenitnejše družine so ga začele vabiti k sebi, da jim je prednašal svoje pesmi. A čim večje je bilo priznanje, ki ga je užival v višjih krogih, tem manj so ga trpeli v domačem okolju. Med vrstniki mu sploh ni bilo obstanka, zatekal se je le še k stari materi, ki ga je edina resnično razumela. 


 
Po birmi bi se bil moral po tedanji šegi odločiti za poklic. Stara mati ga je hotela spraviti za pisarja na županstvo, mati je želela, da bi postal krojač, njega pa je veselila samo ena reč: gledališče. Hotel je iti v glavno mesto in ondi postati igralec. Posrečilo se mu je, da si je nabral pri naklonjenih mu premožnih družinah nekaj denarja in z njim je odrinil v svet za srečo - kakor toliko in toliko drugih podobnih pustolovcev iz pravljic... Vpraševali so ga, kaj bi rad postal. "Slaven bi rad postal!", je odgovarjal preprosto in žarečih oči. Mati ga je odpeljala k vražarici, naj mu prerokuje bodočnost. Ženska je dejala, da bo zaradi njega v mestu nekoč še velika slovesnost. Mati je bila potolažena. Mislim pa, da se mladi Janez Kristijan za vražarico ni dosti zmenil. Imel je svoj sen in je veroval vanj, naj bi bila starka povedala tako ali drugače.
Tako je prišel v glavno mesto. Hotel se je uveljaviti predvsem s svojim glasom. Naletel je na dobrotnega umetnika, ki je bil pripravljen, da ga izšola za pevca. Toda ob menjavi glasu je bil mladi Janez Kristijan ob glas. Pevska bodočnost je šla po vodi. Ni se dal ugnati. Poskusil je kot gledališki plesalec. A njegove dolge noge so bile vse prej kot pripravne za ta poklic. Nazadnje je prijadral v gledališki zbor. Medtem je tudi pridno pisal. 



Predložil je gledališkemu vodstvu nekaj svojih iger. Niso bile godne za uprizoritev, toda v gledališkem vodstvu je sedel odličen mož, ki je zaslutil mladeničev talent. Izposloval mu je kraljevo podporo - kralj je bil kakor v pravljicah vnet za vse lepo in dobro in tudi radodaren - , da bi se Janez Kristijan lahko izobrazil. Poslali so ga na neko srednjo šolo, kjer je moral zaradi svoje starosti in zaradi drugih nevšečnosti mnogo, premnogo molče pretrpeti. Naposled je zvedel za njegovo trpljenje njegov dobrotnik iz gledališča. Nemudoma ga je vzel k sebi in mu preskrbel zaseben pouk. Tako je prestal mladi Janez Kristijan završno izkušnjo in srečno zadihal.
Rad se je zatekal k otrokom. Izrezoval jim je možice iz papirja in jim pripovedoval pravljice. Izdal je štiri pravljice. Toda dolgočasni ljudje so se zmrdovali nad temi pravljicami. Celo njegovi dobri prijatelji so mu svetovali, naj pravljic nikar več ne piše, ker da za to nima daru. Plahi pesnik se je res dal pregovoriti, ali, glej ga spaka, pravljice so mu kar same silile na papir! Temu se ni mogel upirati. Naslednjega leta je izdal kljub vsemu drugi snopič svojih pravljic, tretje leto tretjega. Zanimanje je raslo. Poslej je izšel za vsak božič redno nov snopič pravljic in kmalu ga ni bilo božičnega drevesca v njegovi domovini, ki bi pod njim ne ležal zvezek "Andersenovih pravljic". Našle so na Danskem odprta srca in odprta vrata, vse jih je bralo. Prodrle so pa tudi v široki svet, prevajali so jih v vse jezike. Na številnih potovanjih v tujino so ga povsod kraljevsko sprejemali. Na prireditvah je moral brati svoje pravljice, navdušenje in odobravanje mu je kipelo od vsepovsod naproti. Temu valu priznanja, ki je prihajal iz vsega omikanega sveta, se tudi ozkosrčneži v njegovi mali domovini niso mogli več upirati. Odtajala so se poslednja trda srca, kralj pa je dovolil slavnemu Janezu Kristijanu častno plačo, mu naklonil slavnosten sprejem, ga pogostil, kraljica pa mu je dala dragocen prstan v spomin. 



Ali hočete še lepšo pravljico? Najvišji krogi v deželi so ga vabili k sebi. Samotni pesnik je prebil naposled sleherno leto po številnih dvorcih bogatih plemiških družin, ki so mu bili stalno gostoljubno odprti. Tudi njegovo rodno mesto je sklenilo, da mu priredi posebno počastitev: izvolili so ga za častnega meščana, mu naredili veliko slavnost s pojedino, plesom in umetelnim ognjem. Prav gotovo se je tedaj stari Janez Kristijan spominjal svojega slovesa pred davnimi leti in čudovite napovedi sive vražarice... Zaničevana račka je postala prelep labud - kakor boste brali v pravljici o Grdi rački. Njegovo daljno bedno slovo in sedanja počaastitev - koliko je bilo trpljenja vmes. Pa koliko je bilo trpljenja tudi poslej kljub sijaju in slavi, ki sta ga obdajala. Bridko je čutil samoto, ki ga je spremljala vse dni do groba. Brez lastnega ognjišča, dasi pri prijateljih v skrbni negi, je tudi sam umrl (4. velikega srpana 1875).
Umrl je človek Andersen ni pa umrl pesnik Andersen. Sto let in čez je v svojih pravljicah še vedno tako mlad kakor je bil za življenja. Živi in bo živel, dokler bo še kaj otrok, ki se jim hoče pravljic in kaj odraslih, ki hrepene po Lepoti, Resnici in Dobroti. Zakaj to je oznanjal "ubogi, dobri, samotni stari pesnik".
*(rodil se je - točno povedano - 2. malega travna 1805, dobra štiri leta za našim Prešernom in Antonom M. Slomškom)

Prijetno je spet pisati in deliti z vami misli, besede ter vse kar je nastalo v mojem kotičku ustvarjalne sprostitve. 

Keltika, hvala, da si potrkala na moja blogovska vrata :).

Knjižni pozdravček do prihodnjič,

Martina