nedelja, 17. april 2016

Zelena pomlad

Koliko odtenkov zelene lahko občudujemo v teh dneh.  Zelena, ki te pomirja in hkrati poživlja. Koliko energije je povsod okrog nas. Vse brsti, zeleni, raste. Kako čudovito narava vso to energijo prenaša tudi na nas.


Samo korak od doma nam narava ponuja pravljične podobe. 


Medtem, ko eni iščejo in raziskujejo dom gozdnih šktatov,


drugi nabiramo darove, ki nam jih radodarno ponujajo  gozdna bitja. Gozdne vile mi potiho zaupajo za kaj vse so koristne rastlinice, ki jih nabiram.

Pljučnik - pomaga pri prehladu, pljučnih boleznih, kašlju.




Smrdljivka - ki ima napačno ime, saj tako lepo diši po pečenem krompirčku. Za krepčilno spomladansko solato. Listi so mehkejši in manj grenki od regratovih.


Po nedeljskem sprehodu tekne prigrizek - v kokosovi maščobi na hitro ocvrti regratovi cvetovi in posoljeni s solnim cvetom.

Vsi ti pravljični odtenki zelene so navdih za ustvarjanje. Tokrat čisto preprosto, narejeno v kratkem času, saj je toliko vseh doživetij zunaj - v naravi, na vrtu, ki jih je vsekakor treba doživeti, vpijati njihovo moč in pustiti, da hvaležno sprejmeš, kar ti je ponujeno.

Navdih pa je bil tudi Tinin in Vladkin izziv, skupaj z Natašo.

 

Nastala so preprosta vabila za srečanje s sodelavkami, ker je tako lepo klepetati in se družiti.



 Zelena je bila navdih za moško voščilnico...



... in za mini torbice, ki mi nudijo toliko veselja, ko jih izdelujem. A o njih kdaj drugič. 

Pomladno zelen pozdravček vsem. Naj bo v tednu, ki prihaja čim več pomladno poživljajočih doživetij,

Martina


četrtek, 31. marec 2016

Reciklaža, ali ko hrčkanje postane uporabno

Zadnjič sem omenila, da je potrebno nekaj navlake pa kljub vsemu obdržati, ker je tako zelo uporabna :). Sama imam s hrčkanjem kar velike težave saj - prvič zelo, zelo rada recikliram, drugič, rakica kakršna sem, zelo rada hranim določene stvari in tretjič, moj poklic vzgojiteljice je pač takšen, "da moram imeti" na zalogi ves čas vsaj nekaj odpadne embalaže, da naši mladi nadebudneži lahko ustvarjajo. No, seveda so vse to le izgovori s katerimi hočem upravičiti zdaj že veliko manjše zaloge "navlake". Tokrat vam pokažem en delček tistega, kar je nastalo za naš šolski lepotilni in bralni kotiček. Kmalu pokažem kotička v celoti.

Iz škatle od bonboniere sem naredila šatuljico za ogrlice in zapestnice. Iz koluta od širokega lepilnega traku pa škatlico za prstane.



Pri  Ustvarjalnem dotiku imajo ravno pravšnji izziv - Reciklaža. Njihova je šablonica golobčka, katere del sem uporabila za zelene vrtnične listke (golobčkova krila), ker nimam nobene rezalne šablone v obliki listov ter decoupage papir, ki sem ga uporabila za dno šatulje. Njihov pa je tudi bel papir iz katerega sem naredila vrtnice (žal sem morala uporabiti osnove za voščilnice, ker pri vsej gori papirčkastih odrezkov nisem imela pravšnjih v beli barvi -  skoraj težko verjeti, a ne :)). Notranjost šatulje sem oblepila z žametnim blagom.

V našem šolskem bralnem kotičku je ena od dejavnosti tudi pisanje pisem. Iz škatlice od čaja sem izdelala stojalo za kuverte in znamke. Iz škatle od bonboniere pa šatuljico za pisemski papir.



Še zadnji recikliran izdelek v današnji objavi pa je romantično ogledalce za lepotilni kotiček. Izdelala sem ga iz plastičnega loparja, ki  je  že nekaj let ležal v našem kabinetu za učila. Najprej sem na lopar nalepila malo ogledalce. Ker na plastiko akrilna barva težje prime, sem ga najprej oblepila s papirnatimi brisačami in mekol lepilom zmešanega z vodo (tehnika kaširanja). Tudi ogledalce prijavljam na izziv. Za izdelavo vrtničnih listov sem uporabila zgoraj omenjen papir, ogledalce pa sem okrasila še s polovičnimi perlicami.


Tako, mislim da lahko zaključim z mislijo, da je hrčkanje lahko marsikdaj tudi uporabno, kajne? :)

Pa prav prijeten konec tedna vam želim,

Martina

ponedeljek, 28. marec 2016

Velikonočni utrinki


Včasih pride leto, ko je res vse na kupu. Ko si prazniki sledijo en za drugim, ali pa se praznujejo kar hkrati. Ker je bil letos materinski dan v času Velikega tedna, se bom najprej posvetila prvemu, pa čeprav ne sodi ravno k naslovu objave.
S Svitom sva se dogovorila, da bova za materinski dan skupaj pripravila darilci. Jaz za mami in taščo, on za obe babici. Izdelala sva škatlici za babico in vsak od naju je dodal svoj košček ustvarjanja. 



Svit je naredil ozadje za tulipane (na škatlici in voščilnici) s smooshing tehniko (kakšno veselje), pobarval časopisni papir in napolnil vrečke s čajem. Jaz sem naredila ostalo. Tulipane sem izrezala tako, da sem en tulipan pobarvala, pod drugega pa sem nalepila tulipan, ki sem ga izrezala iz časopisnega papirja in prav tako pobarvala. Navdih sem dobila v Craftalnici. Pokrov škatlice sem okrasila z listki (štampiljka iz kompleta Velikonočno veselje Najlepšega para).

V obe škatlici sva dala mini voščilnico, mini post it blokec in vrečke s čajem Babičina sadna košara (dobi se ga v Rajski ptici), ki sem jih naredila iz kavnih filtrov in zašila. Idejo sem našla tukaj.


Ker mi je ostalo še nekaj materiala, sem naredila še en večji post it blokec v rumeni barvi. Oba izdelka prijavljam na izziv Časopisni papir.


Zdaj pa res k letošnjim velikonočnim utrinkom. Ker je danes velikonočni ponedeljek, bom nekaj besed namenila temu.


Velikonočni ponedeljek je že od nekdaj veljal za dan sprostitve. Na ta dan so ljudje hodili na obiske, izlete ali zabave. Velikonočni ponedeljek je bil včasih še posebej praznik mladine. Za ta dan so si mladi fantje in dekleta oblekli najlepšo obleko. Zbrali so se na bližnjih travnikih ter peli in plesali, se družili ter igrali. 

Te pirhe je naredila moja teta - bela jajca je porisala z alkoholnimi flomastri.


Velikonočni ponedeljek je bil praznik »odprtih src«,  pravi Dušica Kunaver. "Dekleta so na velikonočni ponedeljek lahko dale fantom pisanico, biser ljubezenskega ljudskega izraza, ljubezensko pisemce, kamor je dekle narisalo svojo ljubezen. Včasih so starši odločali, kateri grunti ne pašejo k bajtam, a na velikonočni ponedeljek je lahko dekle za plesalca izbralo fanta, ki ga je imelo rado, ne glede na to, ali bo imelo kdaj možnost biti z njim"


Moja sestra in nečaka so na super način uporabili ostanke blaga.


Znane so številne igre s pirhi, ki so se jih igrali na ta dan. Najbolj pogoste igre so bile "turčanje", "valinčanje" in "sekanje". Skoraj povsod po Evropi poznajo tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. Vse to naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi spet obnovilo in da bi bila letina dobra.

Moja druga sestra je uporabila serviet tehniko, le da je namesto lepila uporabila beljak.

Vemo, da v krščanstvu jajce simbolizira  Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje in vemo, da so najbolj značilna rdeče obarvana jajca, ki predstavljajo kaplje krvi. Sem pa letos razmišljala in se spraševala zakaj velikonočnemu jajcu rečemo pirh in zakaj je največkrat rdeče barve. Odgovor sem dobila v knjigi D.J. Ovsca, Velika knjiga o praznikih. "Pobarvana jajca so poznali Kitajci, Egipčani, Perzijci, Grki, Rimljani in drugi. Da so bila prvotna barvana jajca rdeča, nam kažejo besede, ki jih na Slovenskem uporabljamo zanje še danes: pirhi in remenice (prekmurski izraz, kjer rumen pomeni rdeč), remenke. Izraz pirh je soroden s piros, kar madžarsko pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, v češčini pa pordeti, postati rdeč. Rdeča barva je med drugim simbolizirala sonce, energijo, ogenj, kraljevskost, ljubezen, srce, obnovitev življenja, kri, zdravje, moč, veselje, vero, aktivnost in ustvarjalnost, zmago, uspeh...Slovenska velikonočna jajca se imenujejo tudi pisanice (Bela krajina) ali pisanke. Pisali so jih z lesenimi pisalkami, ki so imele vdolbino za vosek."

Tudi te simpatične kokoške je sešila moja sestra.

Pa še en motiv, ki je velikokrat upodabljen na velikonočnih voščilnicah, ali pa ga uporabljamo kot dekoracijo - kokoška in piščanec. Ste vedeli da, ..."petelini, kokoši in zlasti piščanci predstavljajo življenje, ki se je materializiralo iz jajca. So znanilci pomladi in novega letnega življenjskega ciklusa. S piščancem, ki slikovito razbije jajčno lupino, lahko povežemo tudi Kristusovo vstajenje." (D.J. Ovsec)



Letos sem piščančke (Najlepši par) uporabila tudi na mini embalaži, v katere sem dala piškote in jih podarila svojim družinskim članom. Škatlice so zelo enostavne za izdelavo, navodila pa sem našla tukaj.




Svojim nečakom in nečakinjama pa sem naredila košarice z zajčki iz filca, domačimi piškotki v obliki pirhov in prepeličjimi jajčki, ki jih je porisal Svit. 


Idejo za košarice in zajčke sem našla pri Jeniffer Mcguire.


Ker nimam takšne rezalne šablonice, sem svojo šablonico naredila kar iz tršega papirja in jo obrisala na filc. Ostalo je izdelano popolnoma enako kot je prikazano v filmčku. Le za svojo šestmesečno nečakinjo, ki svet raziskuje tudi z usti :), sem obraz zajčka izvezla in ničesar drugega dodala.



In zakaj zajčki za Veliko noč? Kaj predstavljajo? Od kod so prišli? 
"V zvezi s pirhi nastopa tudi pri nas velikonočni zajec, ki skoraj po vsej Evropi, zlasti otrokom, prinaša pobarvana jajca. Zajec izvira iz germanskega poganskega sveta. Vsak april so praznovali praznik v čast tevtonske boginje Eastre, Ostre. Nekateri so jo imeli za gozdno boginjo, drugi za boginjo pomladi nasploh. Po nekaterih pojmovanjih naj bi imela zajčjo glavo. Bila naj bi še boginja zarje in začetka življenja. Angleška beseda za Veliko noč je Easter, nemška pa Ostern in obe izvirata iz imena omenjene boginje. Zajec ni nobena značilna mitološka germanska žival, ampak je prastar simbol, ki ga najdemo skoraj povsod po svetu. Je simbol plodnosti, ponovnega rojstva, vstajenja, preporoditve, pomeni luč v temi... V Angliji otroci iščejo velikonočna jajca, ki jih je zajček skril nekje na vrtu, ali pa v kakšen kot ali špranjo v stanovanju. Nemški in madžarski otroci dobijo koške z darili, v katerih je tudi zajec; včasih je bil lesen ali iz blaga, zdaj je največkrat iz čokolade, oblečen v pisan papir. Ta šega se je že davno razširila povsod po Evropi. Pri nas, npr. na Gorenjskem so za otroke skrivali pirhe, na vrtu pod grmovjem, tudi v hlevu. V Ljubljani so otrokom skrili darila po kotih v stanovanju, ali pod blazine na kavčih". (Damjan J. Ovsec)




Vseeno je ali so pirhi, piščančki, zajčki, važno je, da se zavedamo pomena praznika, kakorkoli ga občutimo in vrednotimo. Važno je, da praznujemo tisto čemur dajemo največji pomen, čemur dajemo smisel. Prazniki in z njim povezane šege in navade so vrednota, ki je stoletja prehajala iz roda v rod. Prav je, da to tradicijo ohranjamo. Lepo je, ker vsak rod doda nekaj svojega, nekaj novega, vendar bistvo ostane. Vedno bo ostalo, vedno bo zasidrano globoko v naših srcih, v naši biti, vse dotlej, dokler bo babičina in dedkova skrinja ob vsakih praznikih središče dogajanja. Ne zaradi tistega kar je na njej naloženega, ampak zaradi zavedanja, koliko ljubezni, ustvarjalnosti in časa je bilo vloženega v vse te darove; zaradi zavedanja, kako pomebno je ohranjati družinske običaje; zaradi zavedanja, kako dragoceno je druženje z najbližjimi; zaradi zavedanja, da ni nič dragocenejšega od tega, ko več generacij iste družine sedi skupaj za mizo in srečni ugotovimo, kako lepo nam je in kako hvaležni smo za vse.

Neskončno hvaležni pozdravček do naslednjič,

Martina 


Vir:
Ovsec, D.J. (1992). Velika knjiga o praznikih: praznovanja na Slovenskem in po svetu. Lj.: Domus.