četrtek, 31. oktober 2013

Praznične čarovnije

November je mesec, ki se približuje zimi. Sonce v tem mesecu upada, zahaja, dan se močno krajša. Tako sonce je navdalo naše prednike z žalostjo, strahom; prinašalo naj bi rušenje, uničevanje, življensko nevarnost. 31. oktober je bil  začetek keltskega novega leta, začetek mraza, pomankanja in teme. Imenoval se je Samhain (sam - fuin pomeni konec poletja) in je tesno povezan z našim 1. novembrom. To je bil čas, ko so se na zemljo vračali demoni in podzemni bogovi. Vsega tega se je bilo treba obvarovati. Začele so se priprave na vstop v zimo, najtrše obdobje starih poljedelskih ljudstev in narodov. V tem času so vladali v indoevropskem svetu od pradavnine naprej strahovi, duhovi in smrt. Kasneje je pri Angležih ob sprejetju krščanstva postal ta dan znameniti anglosaksonski Hallowe'en (skrajšano iz All Hallow Even, 'večer vseh svetih'). Na ta dan so pri Keltih praznovale tudi vile, ki so nad praznikom tudi ves čas držale roko. Za žive je bil ta čas zelo nevaren, ker so vile ali škratje ugrabljali ljudi, pa tudi čarovnice so letale naokrog in jih je bilo treba pomiriti. Da bi ohranili Sonce pri življenju so kurili kresove. 

V angleško govorečih deželah še danes na predvečer Hallowe'ena hodijo ljudje naokrog "strašit" preoblečeni v duhove; veliko bučo izdolbejo in vanjo zarežejo oči, nos, usta, potem pa si jo posadijo na glavo in se ovijejo v belo rjuho. V ZDA postavljajo takšne buče pred vrata, v njih pa gori sveča, zaradi strašljivega učinka. 

In kako je bilo v krščanskem svetu? Cerkev se je odločila, za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh svetnikov in mučencev skupaj, tako da ne bi ostal nihče brez čaščenja. Datum 1. november ni bil izbran naključno, to je pogansko obdobje demonov in mrtvecev, ki jih lahko ukrotijo le vsi svetniki skupaj. Od 14. stoletja naprej so se na ta dan ljudje oblekli v črnino in odšli na pokopališče. Stara vera, razširjena po vsej Evropi je bila, da so se 1. novembra ob večernem zvonjenju začele vračati duše. Zelo značilna je bila pogostitev vernih duš, ki je bila v navadi skoraj povsod po Slovenskem. Pripravili so jim pijačo, da so jo prišle popit in hrano. V prejšnjih časih ljudi ni motilo, ko so našli zjutraj jed in pijačo nedotaknjeno. Živo so verjeli, da so bili mrtvi v gosteh, ne da bi se dotaknili teh darov. Splošna slovenska navada je bila tudi, da so o vseh svetih gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki, ki so nosili po različnih krajih, različna imena. Najpogosteje jim pravijo prešice pa vahtiči, na Koroškem hlebci, mižnjeki, na Štajerskem krapci, v ljubljanski okolici dušice, v Beneški Sloveniji pa hljebčič, panjote.

S Svitom sva kozarčka spremenila v svečnik. Svečke nas bodo še dolgo spominjale na naše bližnje, ki so že odšli.

Danes na praznik Vseh svetih (dan mrtvih) ne mislimo toliko na tiste, ki jih je cerkev razglasila za svetnike, ampak na vse naše bližnje, ki jih ni več med nami, oziroma so med nami na drugačen način. Odnos do mrtvih je na slovenskem izredno živ, tradicionalen in najbrž nima primerjave nikjer na svetu. Vendar pa opažam, da je zadnje čase, v večjih slovenski mestih (ne na podeželju) vse popačeno, vse pomešano. Zdi se mi, kot da ljudje sploh več ne vedo zakaj praznujejo kar praznujejo, kaj je namen teh praznikov. Sama imam vse bližnje - umrle sorodnike in prijatelje, pokopane na ljubljanskih Žalah. Že nekaj let se zavestno izogibam obiska grobov ravno na 1. november, saj je prizor, ki ga vidiš prej podoben kakšnemu zabaviščnemu parku s sladko peno in kokicami, kot pa čačščenju in posvetitvi umrlih. Nočem biti do nikogar krivična, saj se zavedam, da je tam tudi veliko ljudi, ki so se prišli poklonit svojim umrlim bližnjim, jim prižgati svečko. Zavedam se tudi, da vsak praznuje po svoje in prav je tako. Vse to so le moja razmišljanja. Sama rajši na praznični dan doma prižgem svečo in se v mislih spomnim na umrle, za obiske grobov je pa med letom veliko priložnosti. S potrošniško usmerjenimi večernimi zabavami čarovnic, duhov ni prav nič drugače. Zdi se mi, da z vsem tem neka tradicija, neki običaji naših prednikov zgubljajo pomen. Čudovit način za ohranjanje starih običajev je predstavila Keltika v eni od prejšnjih objav. Saj pravzaprav ni važno kako in kaj praznuješ, samo da veš kaj praznuješ. Kajti namen praznikov je ravno to, da dodaš košček sebe. Ne, da slepo slediš množici in se ti tudi sanja ne, zakaj.

In zakaj se ne bi šla čarovnij po svoje? :) Zaklade iz izdolbenih buč sem začarala v darilca, da se bo drugo leto čarovnija rasti nadaljevala naprej. Iz bučnega mesa pa sem zvarila dobro juhico, ki ima prav čarodejni učinek - tako zelo te pocrklja.

 

Za odganjanje zlih duhov, mraza in teme sem letos kot "prava čarovnica" :) raje pobrskala za prav posebnimi knjigami. Knjigami, ki so začrtale slovensko pisanje, slovenski knjižni jezik. Abecednik in Katekizem Primoža Trubarja, pa prevod Biblije Jurija Dalmatina ter Zimske urice, prvega pravopisa Adama Bohoriča. Kaj niso vsa ta dela tudi čarovnija, ki prinaša dobro?

Ko sem se, malo za hec, trudila brati Trubarjev Katekizem :), sem se spomnila na kaligrafijo in na to, kako sproščujoča je.

Naj prazniki ne odidejo mimo vas, saj so tukaj z nekim namenom. Naj vas napolnijo, vas obogatijo. Naj njihova čarovnija še dolgo odzvanja v vašem srcu. 

Praznični pozdrav do naslednjič,

Martina

Vir informacij:
Ovsec, D.J. (1992). Velika knjiga o praznikih. Lj.: Domus.
Več avtorjev. (2004). Slovenski etnološki leksikon. Lj.: Mladinska knjiga.
Ilich, S. (2007). Po praznikih diši. Lj.: DZS.






17 komentarjev:

oldpunca pravi ...

Čudovit zapis. Hvala, ker deliš svoje misli z nami.

Sonja pravi ...

Ja cu isto rec predivno napisano,i nadasve poucno.
LP;Sonja.

Simona pravi ...

Hvala za tele zapis, predvsem o 31. oktobru sem se naučila veliko novega. Ob 1. novembru pa tudi sama v zadnjih letih ostajam veliko raje doma (ali pa grob obiščem že zelo, zelo zgodaj) tudi mene to semanjsko razpoloženje moti in zdi se mi, da praznik izgublja svoj smisel.

Mojca pravi ...

kako krasno narejeni svečniki! res lep zapis, hvala, ker si delila z nami svoje misli. lp

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Uau, kaligrafija je tudi meni zelo všeč in čakam, kdaj pride tisti čas, da se bom lotila učenja. Vse ob svojem času.
Luštne vrečkice s semeni, lepo darilce in tvoj današnji zapis mi je všeč :)

moi pravi ...

Hvala za ta zapis glede praznikov. Kaligrafski zapis pa bi lahko bil tudi zame, saj imava isto ime :)

Andreja L. pravi ...

Luštno te je spet brati ...
Jesenski pogrinjek pa je čudovit :-))

Ustvarjalni utrinki Tamara P. pravi ...

Kako lepo je bilo prebrati tvoj post,
lepo si zapisala
in tudi tagci so krasni
lp Tamara

Biljana pravi ...

REs lepo, pa še krasni izdelki.

DB pravi ...

Lepo si napisala. Pa čudovit zapis v kaligrafiji.

Klara pravi ...

Res lepa objava. Hvala za koristne informacije glede Halloweena.Izdelki, ki ste jih ustvarili so res čarobni. Prav taka pa je tudi pisava, ki jo super obvladaš. :)

Vladuška pravi ...

Kako lepo si to zapisala in prav to je to, kar cutim sama do teh praznikov. VErjetno me moti ravno najbolj to razkazovanje in popacenje. Da sploh ne govorim o vseh tekmovanjih kdo bo imel lepso ikebano in vec svec na grobu. Prav groza me je, ko pomislim na to. Zelo lepo si se sprostila ob kaligrafiji.

Tina B. pravi ...

Tako lepo je brati tvoje zapise in ustvarila si čudovite stvari. Krasno!

Manca pravi ...

Martina super svečniki in se popolnoma strinjam s tvojim razmišljanjem glede 1. novembra, vse več gre za to, da se pojaviš tam iz navade, da se pokažeš sosedom, prodajalci pa v tem času na veliko služijo s prodajo šopkov, sveč in hrane. Kar pa se tiče kaligrafije se priporočam, da kako sobotno popoldne spet skupaj vzamemo ven peresa, ker jo tudi jaz že pogrešam :)

Neja Ribnikarr pravi ...

Popolnoma se strinjam s tvojim mnenjem o nreprimernosti, ki se dogaja na Žalah. Sem iz Kranja in na našem pokopališču se to ne dogaja. Skoraj sem na rit padla, ko sem izvedela, da na Žalah manjka samo še ringšpil pa bi temu lahko rekli lunapark. Ne vem no, zdi se mi neokusno in totalno se izgubi namen tega dne.

veverca pravi ...

Oj! Zelo so mi všeč vrečkice z bučnimi semeni. Zelo zelo. Pa tudi ideja s tistimi listki o zeliščih je fajn!
V klub JA se bom pa tudi jaz včlanila ;)
Čeprav poznam samo Prevzetnost in Pristranost. Ampak sem se že v to zgodbo (in karakterje) zaljubila. Ostale morajo biti pa isto fine.

*Urška* pravi ...

Lep zapis si nam pripravila-HVALA.
Pozdravček Urška